Ulica ribjih konzerv

Glede rib pa Kino Otoka samo na hitro: seveda razumem, zakaj so se pojavile v celostni podobi festivala ravno ribe. Smo na morju, ribe so tudi in tako je šlo potem naprej. Poleg tega so tiste v festivalskih tiskovinah blazno srčkane. Ampak naj izpostavim očitno dejstvo: ribe nikakor nujno ne vzbujajo romantičnih vzgibov. Prav nasprotno - moja najbolj travmatična izkušnja z ribami je vezana natanko na Kino Otok.

Ko smo na drugi ediciji festivala pred štirimi leti čistili tisto restavracijo na punti, ki je potem služila za prostovoljsko kuhinjo in žur plac ob času dežja, smo se sčasoma - pustimo podrobnosti raje pri miru - prebili do neke male sobice tam zadaj, v kateri je bila zmrzovalna skrinja, ki že od prejšnjega oktobra (kakih 8 mesecev nazaj) ni bila vključena v elektriko. V njej je bilo kakih 80 kg rib - ravno tako od prejšnjega poletja.

Moja prva asociacija na Izolo in ribe sva tako midva s Prasslom, ki imava okrog ust in nosa ovite rute arafatke in solznih oči in resnično na robu kozlanja s črnimi pvc vrečami za smeti na rokah mečeva tisto nepopisno ostudno smrdljivo zdrizasto žolco razpadajočih životov v kartonasto škatlo in vsakih 20 sekund tečeva ven po svež zrak. Za bruhat. Poletje v školjki dobiva nov pomen.

Tako to gre. Razburljivo življenje v prostovoljski brigadi. Spomini za vse življenje. The fish can. 80 kg rib, osem mesecev na toplem. It's a man's life in the IsolaCinema volunteer brigade!

Na boljše čase!